Kako se sporazumevajo slepi in gluhi?

Sporazumevanje je stvar, s katero se srečujemo vsak dan. Načinov sporazumevanja pa je ogromno. Le to je lahko ustno, pisno, slušno, bralno, lahko se sporazumevamo celo z mimikami oziroma gibanjem delov telesa ter obraza. Sporazumevamo se v šoli, službi, na ulici, v trgovini, po telefonu in drugih elektronskih napravah, skratka povsod. Ker pa je na svetu veliko ljudi, ki ne vidijo ali slišijo, je potrebno načine sporazumevanja prilagoditi tako, da bodo ustrezala tudi njim.

Pri slepih je problem to, da se lahko sporazumevajo le slušno ali pa na otip, saj ne vidijo. Način branja je mogoč le prek Braillove pisave oziroma brajice. To je posebna pisava, ki omogoča slepim, da berejo in pišejo. Razvil jo je Louis Braille v začetku 19. Stoletja. Braillova pisava (to je pisava, ki se je dotikaš) je sestavljena iz celic, v vsaki celici pa je 6 krogcev, ki so lahko izbočeni ali pa ne. Vsaka točno določena postavitev krogcev v celici predstavlja eno črko. Braillove pisave pa se ne uporablja le za črke, temveč tudi za številke in celo glasbeno pisavo (note).

prevajanje

Problem navadnega sporazumevanje pa je tudi pri gluhih in naglušnih. Te osebe se namreč lahko sporazumevajo samo z očmi, saj ne slišijo, zato je sporazumevanje treba nekako prilagoditi tudi njim. Ena izmed najbolj priljubljenih in posledično tudi najbolj uporabljenih načinov za sporazumevanje pri gluhih pa je tako imenovan znakovni jezik. Pri tem jeziku je točno določeno z mimiko telesa in obraza, kaj kakšna stvar, beseda pomeni. Vendar gluhe osebe lahko komunicirajo prek znakovnega jezika le v primeru da ga zna tudi njegov sogovorec. To po navadi znajo le bližnji sorodniki ali tolmači, ki se ukvarjajo v agencijah za prevajanje in podobno. Njihova naloga je prevod tistega kar sliši, v znakovni jezik, da lahko stvar razume tudi gluha oseba.